Srednjeveška Evropa je bila fevdalna. Glavnino premoženja so predstavljale posesti, podeljene od vladarjev, združene v rokah maloštevilnega plemstva in Cerkve. Zemljo so obdelovali osebno nesvobodni kmetje, ki so sestavljali večino prebivalstva. Meščani, ki so se ukvarjali predvsem z obrtjo in trgovino, so bili osebno svobodni in so živeli v mestnih skupnostih. Pravice do trgovanja, obrtniškega udejstvovanja in samostojne uprave so jim podeljevali fevdalci z mestnimi pravicami.
Epidemija kuge, ki je sredi 14. stoletja izbruhnila v Italiji, se je tam tudi najprej končala. Medtem, ko se je Evropa otepala z epidemijo, so države na Apeninskem polotoku že doživljale gospodarski vzpon. Njihov strateški položaj je bil odličen – po križarskih vojnah so se namreč začeli tesni gospodarski stiki med Evropo ter Bližnjim vzhodom in Severno Afriko. Benetke so nadzorovale trgovino z blagom z vzhoda, velika mesta severne Italije so uspevala s trgovino s preostalo Evropo. Sredozemlje je bilo središče in stičišče trgovskih poti. Italijanska pristanišča so nudila vabljivo luksuzno blago iz daljnih dežel, kamor Evropejci sploh niso znali priti.
Evropski trgovci so se želeli osvoboditi odvisnosti od Arabcev kot posrednikov v svetovni trgovini in tako zmanjšati carine ter stroške nabave blaga. Začeli so iskati pot v Indijo, deželo, za katero so verjeli, da je vir vseh luksuznih dobrin: začimb, svile, dragih kamnov in zlata. Napredek v navigacijskih tehnikah (kompas, astrolab, sekstant, kartografija) jim je omogočil plovbo po odprtih oceanih. Portugalci so prvi obpluli Afriko in prispeli v Indijo. Španci so poskušali priti v Indijo po zahodni poti. Tako je Kolumb leta 1492 pristal v Amerik. Iz Novega sveta so prihajale številne nove dobrine (krompir, koruza, paradižnik, puran, bombaž) ter ogromne količine zlata. Središča svetovne trgovine so se preselila na obale Iberskega polotoka. Pomen Sredozemlja je upadal. Ko so se okrepile tudi ostale zahodnoevropske pomorske sile, se je začel boj za prevlado na svetovnih morjih. Španiji in Portugalski sta se pridružili Anglija in Nizozemska.
V novoodkritih deželah se je začelo kolonialno izkoriščanje. Domače civilizacije so uničili ali podredili. Vso oblast so imeli evropski prišleki. V kolonijah so črpali poceni surovine, jih doma predelali in prodajali nazaj v kolonije kot drage izdelke. Domače prebivalstvo je bilo zasužnjeno in je postalo poceni delovna sila. Množičnih selitev Evropejcev v nove dežele v tem času še ni bilo.
Veliki presežki denarja so spodbudili razvoj menjalnic, posojilnic in hranilnic, kar je predstavljalo začetek bančništva in denarno-kreditnega gospodarstva. Premoženje ni bilo več v posestih, ampak v premičninah; denar je krožil in se vlagal, trgovina in obrtna proizvodnja sta cveteli. Manufaktura je nadomestila cehovsko proizvodnjo. Odnosi med meščani, podeželani in plemiči so se spremenili. Naraščala je pomembnost mest. Bila so središča obrti, trgovine, izobraževanja in kulture. V rokah meščanov se je kopičilo vse več bogastva. Bogati trgovci in obrtniki so bili lastniki trgovskih ladij in nepremičnin v čezmorskih deželah; posamezniki so si lastili domačo proizvodnjo dobrin; posamezniki so živeli od posojanja denarja. Pogoji za uspešno gospodarjenje so bili znanje, iznajdljivost, ustvarjalnost, svoboda in smelost, a ne več podedovani fevdalni privilegiji. Meščanska svobodoljubna miselnost je spodbudila rojstvo humanizma in renesanse, ko svoboda posameznika in znanje postaneta vrednoti in vrednost.
Po vsej Evropi so se začeli množični kmečki upori. Novosti na tržišču so zahtevale od plemstva vse več denarja, plemiči pa gotovine niso imeli, le zemljo; tako so zahtevali, da jim kmetje dajatve plačujejo v denarju, kar je že tako težko življenje kmetov še dodatno otežilo. Zaradi presežka dobrin na tržišču, njihovi pridelki niso imeli prave vrednosti. Kmetje so se znašli v primežu umirajočega fevdalizma in porajajočega kapitalizma. Posebej so jih prizadele številne epidemije bolezni in številne naravne katastrofe, slabe letine, vojne evropskih fevdalcev in prodirajoči Turki Osmani na Balkanskem polotoku. Začeli so se upirati za golo preživetje. Sčasoma so tudi med njih prišle humanistične ideje o pomenu človeka in njegovem dostojanstvu ter misli verskih reformatorjev. Kmečki upori so dobili značaj pravih ljudskih vstaj. Večinoma so bili upori krvavo zadušeni, a so pripomogli k dvigovanju samozavesti najnižjih slojev prebivalstva.
S turškimi osvajanji na Balkanu in padcem “vzhodnorimskega” – Bizantinskega carstva (1453) je prišel islam ponovno v Evropo. Turki so bili sicer kruti vojščaki in zavojevalci, a so na osvojenih ozemljih, tako kot pred njimi Arabci na Bližnjem vzhodu, dopuščali veliko verske svobode lokalnemu ubogljivemu prebivalstvu. V Evropo so iz Arabskih univerz prinesli znanstvene dosežke arabskih astronomov, zdravnikov in matematikov ter ohranjene starodavne antične spise, ki so bili marsikje v Evropi uničeni zaradi njihove domnevne krivovernosti. Na Balkanu so turška osvajanja preselila in premešala lokalno prebivalstvo – tri velika verstva: katoliško in pravoslavno krščanstvo ter islam so kasneje vplivala na oblikovanje narodov ter se zgodovinsko odražala še v 20. stoletju med krvavimi balkanskimi spopadi.
