V srednjem veku ni bilo skupne države Italije, ampak veliko število mestnih državic, po antičnem vzoru, ki so imele različne oblike vladavine. Države Benetke, Genova, Firence, Verona, Pisa, Siena, Neapeljsko kraljestvo, Papeška država idr. so se pogosto zapletale v medsebojne spopade ali pa bile žrtev mogočnejših zavojevalcev (npr. nemških cesarjev). Vsem je bila skupna podjetnost, dober občutek za posel ter njihov geografski položaj. Bile so v samem središču Sredozemlja, ki je bilo, po križarskih vojnah in pred odkritjem Amerike, središče evropske notranje in zunanje trgovine. Do konca 14. stoletja so Firence postajale središče renesanse.
Iz Bližnjega vzhoda in Severne Afrike so preko Arabcev prihajale v italijanska mesta številne luksuzne dobrine, ki jih je vse bolj razvajeno evropsko plemstvo želelo zase.
Po najhujši epidemiji kuge, ki je v pičlih treh letih sredi 14. stoletja pomorila kar tretjino evropskega prebivalstva, so si najprej opomogli v Italiji – od tam se je namreč razširila. Naenkrat je bilo za vse dovolj obdelovalne zemlje, hrane, delovnih mest… Severnoitalijanske državice so neznansko obogatele. Meščanstvo, družbeni sloj, ki je živel od obrti in trgovine, je postal zelo močan, bogat in pomemben.
Ker so si svoje bogastvo pridobili z lastnim delom, se je spremenila tudi njihova miselnost. Vse bolj pomemben je postajal posameznik – človek kot oseba, njegovo dobro in njegov osebnostni razvoj. Zelo je zrasel ugled izobrazbe, saj je le-ta osnovno orodje za človekovo izpopolnjevanje. Pa tudi praktična je bila – rojeval se je kapitalizem, ki je potreboval izobraženo delovno silo (če nič drugega, vsaj veščo branja, pisanja in računanja), kar ve vsak trgovec… in Italija je živela od trgovine.
K poglobitvi in širitvi novega pogleda na svet je ogromno pripomogla tudi antika – obdobje, ko je cvetela svobodomiselnost, organizirana in individualna izobrazba ter znanstveno mišljenje. V začetku srednjega veka je s tem opravila Cerkev, ki je bila tesno povezana s strogim fevdalizmom – posameznik je bil le orodje v rokah mogočne manjšine in popolnoma podvržen dogmi.
In ravno severna Italija je bila idealna za ponovno obuditev antike. Tukaj je bilo središče rimskega imperija in nekateri antični objekti, spomeniki in družbeni spomin niso nikoli izginili. To je bil tudi čas turškega osvajanja Balkana, ko so iz Bizantinskega cesarstva, zadnjega ostanka velike rimske države, množično bežali filozofi, učenjaki, umetniki. Italijanska pristanišča so redno prihajala v stik z arabsko kulturo, ki je ohranila številne antične spise, ki v Evropi niso preživeli; tako so jih Arabci na nek način vrnila tja, od koder so izhajali. Čas in kraj sta bila prava – rodil se je humanizem.
Spremembe so se kazale tudi v umetnosti. Antika je postala modna – predstavljala je klasične estetske ideale, grško-rimske sloge, motiviko ipd. Ker je šlo za ponovno obuditev nečesa, kar je veljalo za prešlo, mrtvo, so to umetnostno obdobje poimenovali “ponovno rojstvo” – renesansa. Srednjeveška gotika je počasi začela umirati, tako kot se je počasi začel razkroj fevdalizma.
