Najplodovitejši pisatelji tega obdobja so bili humanistični misleci ter protestantski voditelji in prevajalci. Besedila so bila v glavnem filozofske in religiozne narave. Močno so bili opazni vplivi antične filozofije, ki so jo reinterpretirali, popravljali, ali pa samo uporabljali za navdih. Najpomembnejši humanistični misleci in pisci so bili: Erazem Rotterdamski (Hvalnica norosti), Nicolo Machiavelli (Vladar) in Thomas More (Utopija); kritizirali so obstoječo družbo in predlagali svoje rešitve humanistične ureditve. Jean Bodin je pisal o razbitju oblasti na tri veje, ki so med sabo ločene ter o izvoljeni oblasti – po njem so se zgledovali Jefferson, Franklin in Washington, ko so ustvarjali ZDA, prvo republiko novega veka.
Znanje klasične grščine in latinščine je bilo nuja za vsakega učenjaka. Ta dva jezika sta vzpostavljala stik z antiko in omogočala komunikacijo med učenjaki različnih narodnosti. Uporaba takšne “lingue france” ni bila nova v renesansi; latiščino je ves srednji vek uporabljala katoliška Cerkev kot obredni jezik, grščina pa je živela kot uradni jezik Bizantinskega cesarstva.
Posvetna literatura je bila omejena na pesništvo in satirične zgodbe. Dante Alighieri je praktično sodil še v srednji vek, vendar naj bi s svojo Božansko komedijo postavil temelje renesančni književnosti. Francesco Petrarca je bil oče soneta (zgradba soneta, ki jo je uporabljal, dve kvartini skupaj (8 vrstic) in dve tercini skupaj (6 vrstic), sledita razmerju zlatega reza). Giovanni Boccaccio se je lotil proze. Njegova satira v Decameronu je nesmrtna, poveličuje pa predvsem iznajdljivost posameznika, ne glede na izvor, položaj ali premoženje. Anglež Geoffrey Chaucer se je proslavil s Canterburyjskimi zgodbami, ki so severnjaška oblika renesančne nagajivosti, vešče zakrita v religiozno okvirno zgodbo.
Srednjeveškim misterijem, pasijonom in moralkam, ki so nadomeščali gledališče v srednjem veku, so šele v drugi polovici renesanse sledile gledališke igre s posvetno vsebino. Največji mojster poznorenesančnega gledališča je bil William Shakespeare. Pisal je komedije, zgodovinske drame in tragedije (39 skupaj), ki so jih uprizarjali v odprtih gledališčih, večinoma na južnem bregu Temze v Londonu. Gledališče je bilo zelo priljubljeno, saj je bilo v tistem času edina oblika vizualne zabave, sprostitve in srečanja z literaturo tudi za nepismene. Gledališče je bilo priljubljeno pri vseh slojih prebivalstva. Ženske vloge so igrali moški, saj je zakon ženskam prepovedoval nastopanje.
Hamlet, Romeo in Julija, Henrik V., Macbeth, Sen kresne noči, Julij Cezar, Kralj Lear, so le delček Shakespearjevega obsežnega opusa. Bil je dramatik, režiser, igralec, scenograf. Igre so napisane v mešanici proze in poezije. Prozni govori se po navadi zaključijo z rimanimi verzi za večji učinek. Oder je razgiban, dvonadstropen, s tremi prizorišči. Dogajanje je raznoliko z veliko različnimi čustvi in satiričnimi podtoni. Liki so zanimivi, večplastni, podjetni.
Shakespeare je bil tudi eden največjih sonetistov v človeški zgodovini; zato so ga Angleži razglasili za največjega pesnika v angleškem jeziku. Njegovi soneti sledijo zgradbi 12+2, kjer zadnja dva verza ponujata dodatno razlago ali pa velikokrat preobrat zapisanemu v prejšnjih treh združenih kvartinah.
Erazem Rotterdamski – Hvalnica norosti 
Italija 2013 – 700 let rojstva Boccaccia 
Thomas More – Utopia (vizija idealne države) 
William Shakespeare
