Epidemija kuge, ki je v obdobju 1346-1348 pomorila dobro tretjino evropskega prebivalstva, je izšla iz italijanskih pristanišč. Trgovske ladje so z Bližnjega vzhoda nehote pripeljale podgane, ki so bile okužene s kugo. Prenašalci kuge, podganje bolhe, so prehajale na ljudi in Evropo je zajela katastrofalna epidemija, znana kot “črna smrt”.
V Dubrovniški republiki so leta 1377 zaradi epidemije bubonske kuge odprli prvo karanteno na svetu. Prišleki so, pred vstopom v mesto, morali v karanteni počakati 40 dni (it. “quaranta giorni” – karantena).
Anglija in Francija sta se bojevali v stoletni vojni (1337-1453). Začeli so jo Angleži, saj je kralj Edvard III., kot sin francoske princese, po izumrtju njene rodbine trdil, da je edini dedič francoskega prestola. V začetku vojne so bili uspešni Angleži (Crecy, Agincourt), predvsem zahvaljujoč nesposobnosti francoske oblasti, ki se še ni utrdila na prestolu, ter mojstrstvu odličnih angleških lokostrelcev. V prvi polovici 15. stoletja je na prizorišču nastopila Jeanne d`Arc – Ivana Orleanska, ki je povezala Francoze v mogočno silo in jim vlila optimizem. Čeprav so Ivano sežgali na grmadi, je Francija v vojni zmagala.
V Angliji in Franciji so se začeli tudi prvi kmečki upori v Evropi. Izbruhnili so najbrž zaradi obubožanosti in bremen, ki jih je na kmečka pleča naložila stoletna vojna. Kažejo pa tudi na spremenjeno miselnost preprostega prebivalstva, ki se je začelo zavedati svojih osnovnih pravic.
Anglijo je med letoma 1455 in 1485 pretresala “vojna vrtnic” med rodbinama Lancaster in York. Iz vojne so kot zmagovalci izšli sorodniki Lancasterjev, ki so bili začetniki rodbine Tudor. Plemiška družina je dala Angliji dva najmogočnejša vladarja v zgodovini, Henrika VIII. in njegovo hčer Elizabeto I.
Boj za oblast v rimskokatoliški Cerkvi je pripeljal do zahodnega cerkvenega razkola (1378-1417), v katerem sta se za papeški naslov potegovala dva ali celo trije papeži, ki so imeli v več deželah tudi svoje pripadnike. Spori so se začeli že leta 1309, ko so preselili papeško rezidenco v francoski Avignon. Francoski kralji so namreč držali v rokah konklave in vsi izvoljeni papeži v 14. stoletju so bili Francozi. V Rimu so leta 1478 izvolili svojega papeža in tako se je začela vladavina dveh papežev – zahodna shizma. Sledila je zmeda, v kateri so nekaj časa vladali celo trije papeži, dokler sporov ni končal nemški cesar Sigismund Luksemburški, ki s pomočjo svojega glavnega svetovalca, Hermana II. Celjskega, sklical koncil v Konstanci (1415-1418), kjer so razrešili situacijo. Petrov sedež v Rimu je zasedel en sam papež, ki so ga vsi priznali.
Na slovenskem ozemlju se je iz skromnih, a izredno ambicioznih vitezov Žovneških, vzpela mogočna rodbina grofov (1341), in kasneje knezov Celjskih (1436). Celju so leta 1451 podelili mestne pravice. Rodbina je izumrla leta 1456, ko po umoru Ulrika II. ostane brez zakonitih naslednikov. Z obliko svoje dejavnosti in načinom življenja so knezi Celjski predstavljali prehod iz srednjega v novi vek, neko vrsto slovenske renesanse. Njihova zgodovina je tekla vzporedno z iznajdbo tiskarstva in ustanovitvijo univerz v Pragi in na Dunaju. Bili so sodobniki Boccaccia, Petrarce, Jana Husa, Ivane Orleanske, Medicejcev in velikih florentinskih umetnikov. V času, ko je umrl Ulrik II., se je rodil Leonardo da Vinci.
Iz osrednje Azije so prodirali Turki. Svoj imperij so Osmani širili na zahod in prodirali proti Srednji Evropi. Konec 14. stoletja so pričeli osvajati Balkana (kosovska bitka, 1389) in postopno slabili že dolgo umirajoče Bizantinsko cesarstvo. Leta 1453 je padel Konstantinopel – Carigrad. Prestolnica Otomanskega imperija je postal Istanbul. V Evropo je zopet prodrl islam. Zaradi turških vpadov je 200 let trpelo prebivalstvo. Zasužnjili so okoli 200000 in pobili okoli 35000 ljudi. Uničene, izropane in obubožane so bile cele pokrajine. Habsburške dežele in Beneška republika so same organizirale obrambo. Turško ekspanzijo so zaustavili Habsburžani z vojaškim obrambnim pasom – Vojno krajino. Med ljudmi so se ohranile številne legende, med drugim tudi o poštenem kralju Matjažu, ogrskem plemiču Matiji Korvinu.
V Španiji se je zaključevala rekonkvista, ki je trajala več kot 700 let. Leta 1492 je padla v krščanske roke zadnja muslimanska kneževina Granada in pregnali so še zadnje Arabce. Združila sta se kraljestvi Aragon in Kastilja in nastala je država Španija. V Španiji se je začela inkvizicija, ki je v začetku obračunava z ostanki islama. Potem je dejavnost preusmerila proti Judom, nato pa proti krivovercem nasploh. Najmogočnejši voditelj španske inkvizicije je bil Tomas de Torquemada.
Da bi se izognili Arabskemu posredništvu v trgovini z oddaljenimi kraji na vzhodu, so začeli portugalski in španski pomorščaki iskati zahodno pot v Indijo. Kot stranski učinek teh prizadevanj je bil Kolumbov prihod v Ameriko, leta 1492. Z velikimi geografskimi odkritji in posledicami, ki so jih prinesla, je v Evropi dokončno umrl srednji vek.
Zaradi odkritja Novega sveta se je center evropske in svetovne trgovine začel seliti iz Sredozemlja na Atlantsko obalo – najprej na Iberski polotok, potem na angleške in nizozemske obale. Zahodna Evropa je postala ostala najbolj razviti del Starega sveta. V novoodkritih deželah se je začela kolonizacija.
Nove politične in gospodarske okoliščine, novi slogi, nova moda in dobrine so povzročila velike stroške Cerkvi. V delovanju te verske institucije je bilo tudi veliko drugih odmikov od prvotnih naukov in poslanstva – pogoltnost, neizobraženost, politično posvetno delovanje idr. Številna nasprotovanja Cerkvi je udejanil Martin Luther, ki je s svojim protestom leta 1517 začel gibanje za preureditev Cerkve – reformacijo. Posledica je bila nastanek nove krščanske vere v Evropi – protestantizma. Sledile so mu verske vojne in protireformacija v katoliških deželah.
