Renesančna arhitektura je koničasto gotiko nadomestila z obuditvijo klasičnih romanskih prvin – zaobljenih obokov, kupol, kapitelnih stebrov, njihovo prilagoditvijo in urejenostjo v matematični red. Najosnovnejše estetsko merilo je izviralo iz evklidske geometrije: po njem so idealni proporci med posameznimi elementi v razmerju zlatega reza, torej 3 : 5 oziroma 1 : √℮, v katerem naj bili vsi osnovni proporci v naravi. V razmerju zlatega reza so tudi deli človekovega telesa, kar je v svoji najslavnejši skici predstavil da Vinci. Renesančni slog je poudarjal simetrijo, razmerja, geometrijo in pravilnosti arhitekturnih elementov. Matematični red je postal del umetnosti.
Tloris renesančnih zgradb je pravokoten. Fasade so simetrične okoli svoje navpične osi. Bogato okrašeni stebri, ki so vključeni v večjo celoto, podpirajo arkade, ki imajo bogato okrašene zgornje zaključke – kapitele. Oboki nimajo reber in ne povezujejo križno, diagonalno, ampak zaporedno. Značilne so kupole in likovno okrašeni stropi.
Najpomembnejši predstavnik renesančne arhitekture je bil Filippo Brunelleschi, ki je vse stavbe projektiral po pravilu zlatega reza. Njegova največja mojstrovina je kupola florentinske stolnice.
V Rimu, predvsem pri gradnji stolnice sv. Petra, sta se najbolj izkazala Donato Bramante in Michelangelo Buonarroti.
Na severozahodu Evrope je za razvoj renesančnega stavbarstva storila največ rodbina Tudor, ki je v tem slogu postavila številne dvorce; najslavnejši je Hampton Court Henrika VIII.
Firence 
Frederiksborg – Hillerod, Danska 
Notranjost bazilike sv. Lovrenca 
Brunellesci – bazilika sv. Lovrenca 
Bolonjska univerza 
Palača Strozzi, Firence 
Mantova – uspavana renesančna lepotica
