Humanizem je spodbujal svobodo in razvoj posameznika, izobraževanje, proučevanje človeka in narave ter dvom v splošno sprejete resnice in dogme. Izobraženost je postala statusni simbol.
Izum tiska (Johannes Gutenberg, 1400-1468) v prvi polovici 15. stoletja je odločilno pripomogel k večji razširjenosti in dostopnosti znanja. Tisk s pomičnimi črkami na papir je bil cenejši od ročnih prepisovanj na pergament. Tiskovin in knjig je bilo veliko, s čimer so postajale cenejše ter dostopnejše tudi nižjim slojem. Širila se je pismenost in z njo znanje. Znanstveniki so začeli svoja dognanja objavljati v knjigah. Izum tiska je sovpadel z reformacijo, ki je uporabljala tisk za širjenje svojih idej, med drugim tudi prevodov Biblije v domače jezike.
Znanost je postajala uporabna in je opuščala svoj “filozofski” antični vidik – fizika, statika in matematika so postale integralni del arhitekture in s tem tudi umetnosti; finomehanika se je trudila izdelovati čim natančnejše mehanske ure in orientacijske pripomočke, kartografija čim preciznejše in ažurne zemljevide za uspešnejše čezoceanske odprave, anatomija je s poznavanjem človeškega telesa podprla medicinsko pomoč in zdravljenje ipd.
V renesansi so ponovno oživili, proučili in občudovali dosežke antične znanosti ter se jih trudili nadgraditi ali popraviti. Trdili so, da ničesar ne sprejmejo za dano resnico, če tega niso sami preučili in preizkusili. Tako so npr. popravili Ptolemejev geocentrični sistem, po katerem je Zemlja središče vesolja in se vse vrti okoli nje, nadomestili s Kopernikovim heliocentrizmom. Popravili so tudi Julijanski koledar, ki je imel leta 1582 kar deset dni zamude. Nadomestili so ga z natančnejšim Gregorijanskim koledarjem, ki ga uporabljamo še danes.
Že obstoječe stare univerze (Bologna – 1088, Oxford v Angliji – 1096, Salamanca v Španiji – 1164, Cambridge – 1209, Sorbona v Parizu – 1253) so pridobile na pomembnosti in ugledu. Nastajati so začele številne nove univerze, predvsem v srednji Evropi (Praga, Wittenberg, Dunaj). Središče kulture in izobraževanja se je preselilo iz domene Cerkve v mesta. Konflikt cerkvenega dogmatskega mišljenja in znanstvenega mišljenja je bil neizogiben. Zaradi svojega neomajnega vpliva na oblast, je Cerkev z inkvizicijo kruto obračunavala s svojimi “nasprotniki”, jih razglašala za krivoverce in zažigala na grmadah (Jan Hus, Giordano Bruno).
To je bil čas vsestranskih genijev, ki so želeli čim bolje spoznati sebe, ljudi in svet okoli sebe. Eden najbolj znanih izumiteljev in umetnikov je bil Leonardo da Vinci (1452-1519), človek, ki je hotel leteti. To je bil čas, ko je Zemlja “postala okrogla” – odprava Ferdinanda Magellana (1480-1521) je od 1519 do 1522 obplula svet. Nastali so prvi atlasi in globusi. Problem predstavljanja okrogle tridimenzionalne Zemlje na raven dvodimenzionalen papir je rešil Gerardus Mercator (1512-1594) s svojo projekcijo. Astronomija je dosegla svoje najbolj plodno obdobje. Nikolaj Kopernik (1473-1543) je objavil tezo o sončevem sistemu, kjer je Sonce v njegovem središču. Tycho Brahe (1546-1601) je v svojem observatoriju gledal prvo znano supernovo ter ugotovil, da kometi po ogromnih krožnicah potujejo okoli Sonca. Galileo Galilei (1564-1642) se je ukvarjal s fiziko nasploh, izumil teleskop, matematiko uporabljal kot glavno orodje fizike, na poševnem stolpu v Pisi je proučeval pospeške ter z izračuni dokazal vrtenje Zemlje. Bil je pionir uporabe sodobne znanstvene metode. Cerkev ga je kaznovala z doživljenjskim prenehanjem znanstvenega dela in hišnim zaporom. Johannes Kepler (1571-1630) je izračunal tirnice planetov in dokazal, da so eliptične oblike. Kot veliko njegovih sodobnikov se je za golo preživetje ukvarjal tudi z astrologijo, ki pa seveda nima z znanostjo nobene zveze.
